Starine, bogastvo s patino

Starine, bogastvo s patino 
 20.11.2012, Maja Čebulj, Bonbon, priloga Večera

Dosedanja najvišja cena, ki jo je kupec plačal za starinsko omaro, je 28,3 milijona evrov. Zanimanje za starine, umetniška dela in zbirateljske kose je veliko tudi v času recesije. Tako pri kupcih kot pri prodajalcih.
 


Ko je 19-letni beufortski vojvoda Henrik Somerset leta 1726 v znamenitih florentinskih obrtnih delavnicah po svojih zamislih naročil izdelavo omenjene omare, si najverjetneje ni predstavljal, da bo čez 280 let prav ta omara najdražja na svetu. Trideset mojstrov je šest let izdelovalo tri metre visoko mojstrovino, poimenovano Badmintonski kabinet, ki jo lahko danes občudujemo v Muzeju Liechtenstein na Dunaju. Dobrih 28 milijonov evrov je pravzaprav skromna vsota v primerjavi s skoraj 200 milijoni, ki jih je katarska kraljeva družina odštela za sliko Paula Cezanna Igralci kart.


Kako je s cenami starin pri nas?

Dolgoletni antikvarist in restavrator Tomaž Lipovec iz Maribora zatrjuje, da trgovci s starinami in umetninami spoštujejo zaupnost svojih strank, zato so podatki o doseženih cenah in kupcih poslovna skrivnost. "Lahko pa povem, da je bil pred nekaj leti empirski pisalnik, sekretar v obliki lire, ki je bil ocenjen na sto tisoč evrov, po mojih informacijah prodan za le nekaj nižjo ceno. Cene starin so v zadnjih dvajset letih močno naraščale. Pri nas pa tudi v tujini je na trgu iskano pohištvo v stilu bidermajer, ker ne izgublja vrednosti in je zato dobra naložba. Manj prodajno zanimivo je pohištvo v staronemškem slogu, ki je v sedanji krizi izgubilo okoli tretjino vrednosti. Vsaka starina in umetnina je vredna točno toliko, kolikor je kupec pripravljeni zanjo plačati."

Finančna stiska sili ljudi v iskanje možnosti za dodaten zaslužek. In starine, umetnine ter zbirateljski predmeti so tisti, za katere obstaja verjetnost, da lahko z njihovo prodajo tudi kaj zaslužimo. Ponudba tovrstnih predmetov je pri nas presegla povpraševanje in zato lahko zanje praviloma iztržimo čedalje manj. Marsikateri kupec vidi v trenutno ugodnejšem nakupu starin in umetnin naložbo za kasneje. "V zadnjem času opažamo na domačem trgu povečano ponudbo predmetov slabše kakovosti in nižje vrednosti, ki so navadno nezanimivi. Zaradi aktualne krize so kupci starin in umetnin postali zelo izbirčni. Zahtevajo zelo kvalitetne starine, z uporabno vrednostjo, narejene iz najkvalitetnejših materialov in po zelo dostopnih cenah. Takšnih predmetov je bilo pri nas malo, zato trgovci iščejo kvalitetne starine tudi ali predvsem zunaj naših meja," pojasnjuje Lipovec.


Je dedkova pipa starina?

Kdaj lahko predmet opredelimo kot antikviteto, je tema diskusije tudi med poznavalci. Med laiki je tovrstno opredeljevanje velikokrat odvisno od let tistega, ki predmet ocenjuje. Mlademu človeku je starina lahko nekaj, kar je starejše od 50 let, starejšemu človeku toliko star predmet še nikakor ni starina. Praviloma kot starino opredeljujemo predmet, star več kot sto let. Lipovec pravi, da je zanj starina "predmet uporabne ali dekorativne umetnosti, pri čemer starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Sem sodijo tudi predmeti, ki so značilni za naše okolje, predmeti, ki so povezani z našo zgodovino ali pa so delo naših umetnikov in oblikovalcev. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa."

Vrednost starine je odvisna od marsičesa, pri čemer ima zadnjo besedo vedno trg. Ni zmeraj le starost tista, ki oblikuje vrednost antikvitete, pomemben dejavnik je tudi njena redkost. Tako je bil letos spomladi na avkciji v dunajski galeriji Westlicht prodan prototip fotoaparata Leica serije 0 iz leta 1923. Izdelanih je bilo le 25 prototipov, danes naj bi jih obstajalo še zgolj 12. Pri določanju cene so dejavniki še ohranjenost starine, poreklo in blagovna znamka. Povpraševanje po določenih starinah narekujejo tudi trenutni "modni" trendi. V tujini je na primer zanimanje za art deco izdelke izjemno veliko, kar se počasi seli tudi k nam.

Področji starinarstva in zbirateljstva se velikokrat prepletata. Slovenci smo že od nekdaj znani kot strastni zbiratelji marsičesa, najpogosteje kovancev, znamk, vojaške opreme in starih razglednic. Ker sta v času krize cenjeni srebro in zlato, so kovanci na trgu iskani, vendar se jih večina proda zgolj po teži. Le izjemni kovanci zgodovinske in redke zbirateljske vrednosti ohranjajo ceno. Že vpogled v ponudbo vojaške opreme na največjem slovenskem prodajnem portalu Bolha kaže na priljubljenost teh predmetov med zbiratelji, med katerimi je največje povpraševanje po predmetih iz druge svetovne vojne. Poznavalci tega trga se raje odločajo za nakupe na tujih tržiščih, kjer so cene praviloma nižje kot pri nas, pa tudi prodaja na tujih spletnih portalih, npr. eBayu, je živahnejša kot pri nas. Na Bolhi je največja ponudba umetniških slik in gobelinov in tudi Tomaž Lipovec ugotavlja, da je na našem trgu zelo pestra ponudba slik, od zelo amaterskih do izjemno kvalitetnih. "Vedno znova me preseneča, kakšne slike najdejo kupca. Hitro in za pravo ceno pa se prodajo slike uveljavljenih domačih slikarjev."


Skrb za našo kulturno dediščino

Z ohranjanjem starin kažemo tudi naš odnos do kulturne dediščine. Društvo restavratorjev Slovenije na spletni strani navaja, da spada med kulturno dediščino vse, kar je starejše od sedemdeset let in je nekoč služilo svojemu namenu ter je preživelo do današnjih dni. Skrb zanje je skrb vseh nas, ki tovrstne predmete posedujemo ali smo njihovi uradni skrbniki. Z restavriranjem poskušamo predmetu vrniti njegov prvotni videz, pri čemer je treba slediti etičnemu kodeksu konservatorsko-restavratorske stroke, ki postavlja integriteto predmeta pred vse druge vidike. Pretirano restavriranje namreč zmanjšuje vrednost starini.

Vpogled v tuje spletne strani razkrije, da je med zbiralci starin cenjena tudi keramika, ki so jo od leta 1870 izdelovali v tovarni Schütz v Libojah pri Celju. "Tovarna je bila ustanovljena v obdobju Avstro-Ogrske in je bila podružnica tovarne iz Moravske. Glede tehnologije in dekoracije je preživljala najpomembnejše obdobje od 1871. do 1918. Njeni izdelki iz zadnje tretjine 19. stoletja so v glavnem dobro poznani, saj so zelo značilno oblikovani in okrašeni. Večji problem je s tistimi med obema vojnama in s povojno produkcijo. Tudi tehnološki razvoj je bil usmerjen v center države, na Dunaj, v sodelovanje z Avstrijskim muzejem za umetnost in industrijo, sedanjim MAK. Od tam so prihajali načrti za izdelke, pa tudi inovativne tehnološke rešitve. Tovarna je do leta 1918 sodelovala tudi z obrtno šolo pri Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu. Skratka, bila je zelo kozmopolitska," razlaga dr. Mateja Kos, strokovnjakinja za keramiko iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kakšne so cene keramike Schütz na tujih spletnih straneh? Iz proizvodnega leta 1900 se ponujajo krožnik za 339 dolarjev, par vaz v obliki zidnih dekoracij za 1600 dolarjev, majolika za 700 dolarjev, tista iz leta 1935 pa za 195 dolarjev. Na Bolhi se da pecljat servirni pladenj dobiti za 80 evrov. Dr. Kosova meni, da je "posebno libojska keramika na našem tržišču in takoj za mejo zelo precenjena, saj so se zaradi povpraševanja na trgu cene močno povišale in so ti predmeti dražji kot primerljivi izdelki drugih srednjeevropskih tovarn".

Na območju Pohorja so bile od konca 17. do sredine 19. stoletja zelo dejavne tudi glažute - steklarne. Največja pohorska steklarna je bila pri Rušah in je sredi 19. stoletja zaposlovala nad 200 ljudi. Poleg izdelkov za vsakdanjo rabo so izdelovale še finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. "Nekatere od teh steklarn so uspešno konkurirale tistim na sedanjem avstrijskem Štajerskem. Značilni izdelki pohorskih steklarn so zelo dobro znani in tudi ovrednoteni z ustrezno ceno. Gre namreč za množično (industrijsko) proizvodnjo in za izdelke, namenjene vsakdanji uporabi. Teh pa navadno ne shranjujemo in ne pazimo nanje prav posebno. Na tržišču je redkejše le zgodnje pohorsko steklo iz 17. in 18. stoletja. Pa tudi v tem primeru gre za manufakturno proizvodnjo," pojasnjuje Kosova. Opozarja, da gre pri ponudbi na trgu pogosto tudi za dvomljiv izvor in sploh ni rečeno, da res kupimo pohorski izdelek.  Dr. Kosova še navaja, da muzeji še vedno odkupujejo libojsko keramiko in izdelke pohorskih glažut, vendar različni muzeji različno. Največ libojske keramike hrani Pokrajinski muzej Celje, največ izdelkov pohorskih steklarn pa Pokrajinski muzej Maribor.

© Antikvitete Lipovec 2019
Titova cesta 2a, 2000 Maribor, Slovenija
Tel.: 00386 (0)2 250 18 03, 00386 (0)41 613 213, Fax: 00386 (0)2 250 18 04, E-mail: info@antika-lipovec.si
Produkcija: Interplanet