Ko čas izgine...

Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.

Že starokrščanskega očeta sv. Avguština je begalo vprašanje o času, zato je na koncu rekel:

"Pravzaprav ne vem, kaj je, gotovo pa je neke vrste razsežnost."

No, bolj umetnega odgovora, ki ga razumejo navadni smrtniki, še niso iznašli, starina pa je morda dobra prispodoba za to, kako se da čas raztegovati in vsaj navidezno prilaščati.

Starina ali antikviteta, tudi antična smo slišali, čeprav gre verjetno za na ulici skovano spačenko, ki pa se bo morda nekoč prijela, predstavlja tisto, česar v nobenem primeru nočemo – biti stari. Vendar je moderno biti moder in v kavarni na glas razpravljati, zakaj so spletične potrebovale izrezljano mizico z majhnim predalom, tako majhnim, da bi se par današnjih šmink že stiskalo v njem.

Starinar naj bi bil torej človek, ki se profesionalno ukvarja s (pre)prodajo antikvitet in umetnin ter pri tem neznansko uživa. »Tega ne moreš početi izključno zaradi denarja, ampak iz neke vrste ljubezni do starih predalnikov in zbledelih likovnih podob na platnu,« pravi starinar Jaka Prijatelj iz Catniole Antique na Trubarjevi, ene najstarejših trgovin s starinami v Ljubljani, ki nas je z definicijo starine kar malo presenetil. Antikviteta je namreč lahko vsaka stvar ali predmet, ki ni več v redni prodaji. Se pravi, da ni strogo omejena z letom nastanka, čeprav je po drugi strani res, da to velja za industrijsko oblikovane izdelke, kot so na primer ure. Drugače je seveda s pohištvom in spet drugače z umetninami. »Stvar se prepleta,« meni Prijatelj. Tudi stari rokopisi slavnih pisateljev dosegajo vrtoglave cene, a spet neprimerljivo nižje od slik najslavnejših slikarjev; Van Goghov portet bolničarja so pred leti prodali za 88 milijonov dolarjev.

Intimne malenkosti

Vemo, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno in da se ta vzpostavlja na trgu, vendar Prijatelj meni, da je vrednost starega kosa pohištva v množici najrazličnejših pogledov, od zgodovinskega, etnološkega, umetniškega do kulturnega in trgovskega.

»Za muzealca bo vsaka sto let stara omara vredna skladiščenja v najboljših muzejskih prostorih s primerno klimo, v resnici pa je na trgu ne moreš prodati. » Razlog je najbrž preprost. Stoletnih garderobnih omar je na trgu dovolj, poleg tega je povpraševanje po njih po začetni evforiji usahnilo. Stara garderobna omara, na primer altdeutsch, je namreč velik kos pohištva. V novem stanovanju z nizkimi stropi deluje zelo okorno in pretežko, poleg tega je v primerjavi z modernimi vgradnimi omarami popolnoma neuporabna. Ampak ponavadi to človek spozna šele potem, ko jo je kupil, plačal za njeno restavracijo od petdesetih do sto tisoč tolarjev in postavil v dnevno sobo.

»Ljudje danes bolj iščejo manjše detajle, ki dodatno krasijo prostor.« Prijatelj ima najbrž prav, v petnajstih letih tržne svobode smo se vendarle nekaj naučili tudi o tem, kaj je še lepo in kdaj nekdo pretirava in »zganja kič.« Kupovanje starin je postalo intimna zgodba.

Starinarna iz Maribora

Le katera dama v bogato izvezeni obleki si je za lepotilno mizico s srebrnim glavnikom česala goste lase? Koga so opravljale gospodične, ki so posedale na elegantnih, z žametom prevlečenih stolčkih za intarzirano salonsko mizico in pile čaj iz prekrasnega maisenskega porcelana, ki so ga pravkar vzele iz bogato založene steklene vitrine? »Kaj vse bi nam lahko povedal, če bi znal govoriti?« se sprašuje starinarka Tanja Lipovec ob vsakem predmetu, ki ga, obnovljenega in v njegovi prvotni podobi, razstavi v svojem »muzeju v malem«, kot rada imenuje svojo starinarno v prekrasnem ambientu mariborskega gradu. Z možem Tomažem sta jo odprla pred trinajstimi leti in pravzaprav zaživela novo življenje. »Ne moreš obogateti, lahko pa preživiš, kar je danes veliko;« neskromno priznava 35-letna ekonomistka, ki nam je povedala zanimiv nesmisel: »Ko občudujemo ali kupujemo starine, najpogosteje pozabljamo prav na njihovo zgodovinsko in s tem kulturno sporočilno vrednost. Dovolj sta nam všečnost posameznega predmeta in njegova uporabna vrednost. S tem pa starine razvrednotimo in jih naredimo primerljive vsem na novo izdelanim predmetom.« Zanjo imajo starine trajno vrednost, ker bodo bogatile tudi naše potomce. Najpomembnejša naloga starinarjev je ohranjati, obuditi pozabljeno in obnavljati zavrženo. Brez veščih in vztrajnih restavratorjev bi bil marsikateri kos obsojen na propad. Zato se je mož Tomaž lotil študija lesarstva.

»Ni ga večjega zadovoljstva in vzpodbude za starinarja, kot je prijazno povabilo na čaj od ljudi, ki se vedno znova radi vračajo v tvojo starinarnico. Zato, ker so nekoč pri tebi nekaj kupili. »Diši po carigrajskem bazarju, kjer te vabijo, da stopiš za zaveso, se usedeš, z njimi poklepetaš in piješ čaj do onemoglosti. Trgovanje jim je življenje in brez pogajanja ni dobre kupčije.

Antikvitete toliko kot novitete

Ko smo vprašali za ceno posameznih kosov, nam je Prijatelj odvrnil, da je to najbolj nenavadno vprašanje. No, mi smo vztrajali, ker smo sklepali, da je tudi cena tista, ki naredi starino privlačno. In smo šli lepo po vrsti. Za konzolno neobaročeno mizo bi morali odšteti 180 tisoč tolarjev. Slogovno čista in lepo ohranjena bidermajer zofa iz leta 1820 bo najverjetneje stala okroglih 700 tisoč. Cena pa skokovito naraste z letom 1800, ko prestopimi 18. stoletje. Za kredenco iz druge polovice 18. stoletja boste tako morali seči precej globlje v žep, vsaj po tri milijone. Ozek sedemdnevni neobaročni predalnik za spodnje perilo, danes zelo pogojno uporaben, je vreden nič manj kot 350 tisoč tolarjev. Na steni je visel tudi lesen tirolski križ iz 19. stoletja, izrezljan v vinsko trto je vreden 200 tisoč tolarjev.

Lahko bi še naštevali, vendar smo kar hitro sprevideli, da je večina pohištva v Prijateljevi trgovini slovenskemu srednjemu sloju dosegljiva le, če si človek neobaročeni sedemdnevni predalnik za perilo zares močno želi. »Za nekoga je vreden veliko, za drugega nič. Tako to je,« sklene Prijatelj. Pomislili pa smo še na nekaj, kar starine na nek način dodatno razvrednoti. Za nov kvaliteten predalnik bomo morali odšteti prav toliko kot za omenjenega, izrezljanega v neobaročenem slogu, za novo, starinsko oblikovano zofo tudi več kot 700 tisoč tolarjev. Od vsega naštetega je resnična izjema samo kredenca iz druge polovice 18. stoletja.

Sicer pa moramo vedeti, da je bilo slovensko ozemlje južna provinca avstrijskega cesarstva. To pomeni, da so bili na Dunaju najboljši mizarji, najboljši kovači, najboljši urarji in najboljši orožarji. K nam so njihovi izdelki le redko pripotovali, zato si ne delajmo utvar, da bomo v Ljubljani kupili zofo, na kateri je sedela sama Marija Terezija; to bi bil preprosto čudež. Posledično se to odraža tudi v ceni starin.

Povzeto po J. Jankovič, City Magazin št. 1

© Antikvitete Lipovec 2019
Titova cesta 2a, 2000 Maribor, Slovenija
Tel.: 00386 (0)2 250 18 03, 00386 (0)41 613 213, Fax: 00386 (0)2 250 18 04, E-mail: info@antika-lipovec.si
Produkcija: Interplanet